Latry

Poslušati organista tako velikega formata kot je Olivier Latry je svojevrsten privilegij. Ni treba za njim v ZDA ali na Japonsko. Niti ni treba 10 ur sedeti v avtu in ga poslušati v njegovi domači cerkvi v Parizu; ali iti na orgelske počitnice v Francijo - kar sicer ni slabo. Za glasbeni užitek in njegov avtogram zadostuje slaba ura iz MB ali dve iz LJ.

Program je bil pričakovan, verjetno nekoliko prilagojen ušesom, sicer pa izključno francoski, v francoskem slogu, pričakovano z izvrstno prstno in pedalno tehniko, ki jo poslušalec neporedno čuti še posebej v pianih. In nepozabno registracijo, v kateri so se gradacije navzgor in navzdol dobesedno zgladile v enotno glasbo. Pa v Mathisovih orglah iz 2012 ni prav hudo veliko registrov, okrog 50 jih navaja dispozicija. Za drugi podaljšek še improvizacija na alpsko temo in z alpskimi registri od kravjih zvoncev preko veličastva gorske narave v njeni živosti in neživosti nazaj v pastirske piščalke in petje malih ptičjih puhavcev, tik preden ti nagnejo glave in zaspijo.
Digitalne plošče še zdaleč ne dosegajo žive glasbe, niti njegovi posnetki na Obiskih kraljice v eni zadnjih in v eni prihodnjih oddaj. YouTube še manj.
Ne recite, da nimate priložnosti!