Policaji me že dolgo niso ustavili. Morda bo več kot 15 let. Pa priznam, da desna noga ni vedno najlažja.
Zadnjič pa, na poti iz Feldbacha. Ojoj, me prebliskne, ko v poltemi nekje na deželni cesti sredi med krajem koncerta in Šentiljem.zagledam rdečebleščečo palčko.
Sem vozil prehitro? Spregledal kakšen semafor ali označbo? Se blešči v avtu od GPS-a in mislijo, da imam telefon? ...
Dokumenten bitte! Vosniško.
Opa, slovensko, lepo. No, naprej ni šlo.
Wohin ... in tako naprej.
A aus Feldbach? ... Začel je živo spraševati.
Sodelavka je medtem vzela tiste dokumente - ob presenečenju sem ji dal prometno namesto vozniške - in jih po sedanjem protokolu odnesla nekam na skeniranje. Pa je bila kar zadovoljna, kot sem kasneje videl, čeprav je avto napisan na ženo.
Vmes sva se s policajem zapletla v debato o koncertu, o novih orglah. Vse ga je zanimalo, kakšen zvok se mi zdi, če je bilo veliko ljudi, če smo zelo ploskali. Vse je vedel, od kod je bil organist, kakšno glasbo izvaja. Ga je gospa sodelavka že malo postrani gledala, ko mi je medtem izročila tisto vosniško, ki v bistvu ni bila vosniška.
Naj me kar še ustavijo, če se bomo pogovarjali o orglah. Policaji namreč. Tudi slovenski.
OK, zdaj pa razumem, zakaj smo te po poti ujeli. Nas policaji niso ustavili (smo jih pa videli). :)
OdgovoriIzbrišiM
Sem opazil črno limuzino tesno zadaj, in sem se že pripravljal, da se bodo iz njega pokazali kakšni širokopleči strici v črnem in s črnimi očali, s katerimi bi se moral o orglah pogovoriti še bolj resno.
OdgovoriIzbriši