Latry v Zagrebu

Naslovni organist pariške katedrale Naše Gospe Olivier Latry je v sinoči, 21. decembra zvečer, gostoval v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. Povsem francosko-božično obarvan koncert je izvedel na 'univerzalnih' Walckerjevih orglah. Takšna izvedba seveda lahko uspe le Latryju.



Skrivnosti orgelske diplomacije (torej ozadja besed in glasbe) je razkrival v pokoncertnem razgovoru, ki ga je odlično pripravil in vodil hrvaški organist Pavao Mašić. Latry je izpostavil več posebnosti svojega ustvarjalnega dela in pogledov na orgle in glasbo. Poglejmo tri, ki jih bom deloma tudi komentiral.

Prvič.
Vsaka izvedba orgelske glasbe je transkripcija. Najprej zato, ker - podobno kot pri orkestru ali zboru - šele na lokaciji, ko veš, kakšno glasbilo imaš pred seboj, ali celo šele med izvedbo, poustvarjalec natančno ve ali začne raziskovati, kako mora skladbo izvesti, torej, katere registre bo izbral kakšne tempe posameznih segmentov, kje se bo zadržal, kje go izpostavil to ali ono fineso. Vse odvisno od orgel, akustike, v nekaterih primerih tudi odzivnosti publike. Če pomislimo čisto konkretno, skladatelj ne (ali zelo redko) predpiše registre. In, ko pogledamo partituro, ki je npr. štiriglasna, v orglah pa odpremo še oktave ali kvinte, smo že naredili priredbo. Kvint in oktav skladatelj ni napisal. Teoretiki harmonije bi jih zaradi vzporednosti pravzaprav morali prepovedati (so res tako napačne?). Ali pa, če moramo igrati kakšno klavirsko priredbo. Kaj storimo, ko nam zmanjka tipk? Transkripcijo, mar ne? In v pedalu, kolikokrat raje igramo z levo nogo (torej oktavo, pa še 16', da je bas močnejši, čeprav je v notah lega napisana drugače). Akustika cerkve to kliče in mi z njo.

Drugič.
Pri interpretaciji orgelske glasbe ne moremo več govoriti o nemški ali francoski ali kakšni drugi usmeritvi. Intepretacije so postale internacionalne. Deloma se prilagajajo orglam, kot je zgoraj opisano, še bolj pa orgelskim slogom. Danes so slogovni koncerti redki, pa tudi če so, so redko omejeni na obdobje, za katere so orgle najbolj avtentične. Najbrž bi bilo predologočasno. Zato tudi na t.i. italijanske orgle igramo Bacha, vendar bo najbolje zvenel v mednarodni oziroma nekoliko v mediteranski slog usmerjeni interpretaciji. Najti je treba sinergijo med skladbo in glasbilom. Nimamo druge izbire, če smo posajeni za orgle, glasbilo s hkratno univerzalnostjo in lokalno specifičnostjo. K internacionalizaciji interpretacije je pomembno vlogo prispeval internet z možnostmi posnetkov. Poizvajalci se kanalov youTube in podobnih pogosto poslužujejo in po njih skušajo najti svojo interpretacijsko pot.

Tretjič.
Nič se ne zgodi samo od sebe. Latry sebe imenuje l'organiste militaire, torej organist vojak. Pravi, da se je za vsako reč treba boriti. Če njemu, takšni avtoriteti, kaj šele nam na lokalni ravni. Na primer, v Evropi postaja vse bolj akuten problem neraba in neposlušanje orgel. Pomembna rešitev, ki jo je dosegel skupaj s kolegi je postavitev orgel v dvorano Radio France v Parizu. Seveda so bili osnovni razlogi v glasbi, skladbah za mnoge zbore in orkestre, kjer se orgle potrebujejo. Pravi, da je bil to le delni razlog, šlo pa je bolj politično, ko so odgovornim na položajih predstavili, koliko organistov in poslušalcev bo na prihodnjih volitvah njihovih volilcev. Borili so se torej, in v francoskem slogu ne le uporabljali jezik diplomacije ampak tudi diplomatska dejanja. Verjetno ima tudi slovenščina kakšne kvalitete diplomacije, ki jih bomo morali bolje izrabiti.

Še marsikaj je v skoraj uri povedal Latry, o stanju katedrale, o svojem pedagoškem pristopu, snemanjih, tudi nekaj šal je natresel in zanimivih dogodkov. Škoda, ker vas ni bilo.

Dvorana, kot vidimo na sliki, je bila precej polna. Po podatkih na spletni strani ima 1800 sedežev. Po oceni je bilo na koncertu blizu 1000 ljudi, ali malo čez.

(jd)