Fantom na orglah

Umetnost in spretnost spremljave nemih filmov je bila v prvih dveh desetletjih 20. stol. zelo iskana. Ob tem so se ustrezno razvijale tudi orgle, katerim so orglarji poleg melodičnih registrov dodajali vse več efektov. Skoraj do nepregledne onemoglosti. No, znano je, da so pred kinoorglami nekaj orgel izdelali tudi za gledališča, predvsem v Angliji.

Včerajšnji večer je slovenski javnosti razkril delček te dimenzije uporabe orgel. Nekateri bodo rekli, da gre za zgodovinski dogodek, drugim morda pomeni omalovaževanje glasbila; večini bo nemi film z orgelsko glasbo ostal v spominu kot zanimivost.



Ulrich Walther je svojo nalogo opravil na zelo kino-klasičen način, seveda z omejitvami klasičnih "cerkveno" zasnovanih orgel: brez efektov, ki jih film kot tak ksreči že obilo vsebuje v svoji dramatični scenografiji. Torej, jih gledamo in jih spremljavalcu ni treba dodati. V stalnem iskanju francoskih slogov in francoskem parafraziranja nekaj drugih tem iz znanih orgelskih skladb - nenazadnje se film dogaja v Parizu - nam je Walther opremil in primerno poudaril dogajanje. Nekja je bilo tudi poustvarjalnih tem iz musicalov.

Komu se bo zdelo nekoliko kičasto vključevati znane teme, ampak to je publiki običajno všeč. "Aha, to melodijo pa poznam ..." Lepo zaključene improvizacijske teme so se pravzaprav izjemno dobro povezovale v filmske prizore, in morda je organista le na dveh ali treh mestih scena presenetila s svojo dolžino in enoličnostjo. Kdor je že kdaj spremljal nemi film (takih menda ni veliko), bo vedel, o čem govorim.

Kako naprej?


Improvizatorjev v Sloveniji z izjemo nekaj redkih tečajev "liturgične improvizacije" v bistvu ne vzgajamo, umetniške zvrsti pa so tako strogo ločene, da film in živa glasba le redko sploh prideta skupaj na profesionalni ravni. Še za prvi slovenski film V kraljestvu Zlatoroga, ki ga je cerkveni organist Janko Ravnik režiral 1931, smo raje Andreju Goričarju naročili orkestracijo, da imamo zdaj "mir" s tem iskanjem improvizatorjev ... namesto da bi ljudem nudili prvovrstno avtentično izkušnjo. Res škoda.

Inspiracija improvizacije iz filma je seveda drugačna kot pri inspiraciji iz glasbe same. Prav zato nas znane teme, ki jih improvizator uporabi ob spremljavi običajno zdramijo (v pozitivno ali negativno). Morda celo malo "pokvarijo" film; ali "olepšajo", če je film dolgočasen. No, Fantom iz opere v prvi filmski različici to vsekakor ni! Še danes težko verjamemo, da so bili zmožni tako žive dramatizacije.


No, in - če se vseeno vrnemo k vprašanju - kako naprej?

V bistvu preprosto. Poišči na spletu poljuben nemi film. Vsedi se za klavir ali orgle. Zavrti si film na prenosnem telefonu ali tablici. Sprosti se, glej film in daj roke na klaviature. Pozabi pravila (ta pridejo kasneje). Začelo se bo z akordi, potem z melodijo, potem z občutki. Interakcija med gibljivo sliko, glasbo in tvojim notranjim občutjem se bo porodila sama. Umetnost je celovita.

Poskusi!