Res je, da ima ta številka kar štiri prispevke o kraljici glasbil, povrh pa še sprednji in zadnji ovitek. Tudi mnoge druge stvari, ki jih omenja Podstenšek, so v slovenskem prostoru res.
A meni se zdi, da je najbolj res, da premalo komuniciramo. Si res ljudje ne želijo (želite?) deliti veselih novic, uspehov, doživete glasbe, lepih orgel, izvrstne interpretacije kakšne skladbe, novih pevcev ali zborov, inovativno svežega pristopa k vzgoji in izbraževanju, ki ste ga dognali, muzikalnega in duhovnega napredka pri ljudskem petju ali mladinskem zboru? Je res tako težko zbrati nekaj vrstic in povedati svetu, da smo veseli, ker se smemo ukvarjati s tako plemenitimi dejavnostmi? Mar ob pozitivnem dogajanju, ki ga lahko srečujemo po večini slovenskih župnij, ni hudo, da nas tako preplavljajo nepomembni čveki in danes-do-jutri novice?
Zdi se, da premalo pišemo (?pišete) - in se torej preveč vdajamo pasivnemu opazovanju kaj drugi delajo in pišejo, sami pa raje ostajamo na varnem, in se ne izpostavljamo. Zdi se, da morda premalo beremo in se posledično premalo odzivamo na pisanje. Zdi se celo, da premalo kritiziramo - ja, kritiziramo, a s tisto resno, odgovorno besedo, ki družbo ali posameznika gradi, čeprav včasih tudi zaboli. Nobena ljubezen ni brez bolečin. Niti tista do orgel in orgelske glasbe.
In naprej? Za začetek vabljeni k branju DG-ja. Potem vabljeni k odprtemu pogledu, kaj se okrog vas ali v vas cerkvenoglasbenega dogaja. Verjamem, da je tega toliko, da boste težko zadržali veselje v sebi.
Če pa se bo zdelo, da so kakšni prispevki o orglah v CG-ju višek (v kar ne verjamem), so na Ars organi Sloveniae odprta vrata. Pišite!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.