Bil sem poleg ... (Edo Škulj)

Edo Škulj, že štiri desetletja neutrudni organoslovec, muzikolog, duhovnik in še marsikaj drugega. Predvsem pa svetovljanski idealist, ki mu ni žal ne časa ne denarja, ne truda ne poslušanja kritik, - samo da glasbeno znanje in širina dosežeta cilj in bogatita slovenska muzikološka polja. A ne sama zase, ampak predvsem za prakso, za plodovite rezultate.
Večina, ki bo tole brala, je že videla in pregledovala kakšno od njegovih številnih knjig, člankov, mnogi smo se srečali s prepisi Gallusa, in celo raznimi splošno cerkvenimi zadevami, kot so patrociniji ali posrečena monografija o Kancijanih. Mnogi, premnogi morda ne veste, kako je oral ledino novega Cerkvenega glasbenika, z nekajdesetletnim zaostankom prinesel na Slovensko Schweitzerjev Orgelbewegung, novo orglarstvo, preplezal notranjost vsaj polovice slovenskih orgel, organiziral simpozije in urejal zbornike, zborovske in ljudske pesmarice, doma in v tujini, in še in še. To nam je danes samoumevno, a nedavno ni bilo.
 

Napisati osebne spomine je zelo drzno delo, predvsem pa zahteva izjemno uravnoteženost poguma in ponižnosti. Po petdesetih letih duhovniške službe in treh četrtinah stoletja premetavanja življenja sem ter tja po svetu, očitno ta notranji sad v človeku dozori. Naj bo kakovostna vmesna postaja. Edo, vse čestitke!