Jennifer Bate v CD

Alpski orgelski prostor, večinoma okužen s srednjeevropskimi nemškogovorečimi zgodovinskimi trendi, se z angleško orgelsko sceno relativno redko sreča. Zdi se nam neobičajno, da so britanske orgle nekako drugačne - in to ne le v romantiki, ampak tudi precej nazaj.
Kakršen organist, takšne orgle, so rekli včasih. In obratno. Tako velja tudi za Angleže, in sinoči konkretno za izvrstno in vitalno damo Jennifer Bate. Schukejeve orgle so postale skoraj prave angleške orgle v vsej imperialni zvočnosti in polnosti, ponosu in uglajenosti. Celo Nakićev manual se je svojo jadransko živostjo le stežka upiral mogočnemu odmevanju Atlantika, tudi v presunljivih piano partih. Kontinentalci bi se sicer verjetno spraševali, če je nekoliko zanimivopisano registriran Johann in skoraj bolj nemški Felix kot res nemški, ustrezen pristop do "njihovih". Kakorkoli, mi smo se pustili prepričati, da je glasba univerzalna v ustvarjanju in poustvarjanju. In povrh smo doživeli Messiaenov Diptih - tokrat ne v angleškem, ampak v globokih skoraj teoloških barvah narave kot narave, in narave v človeku, od trpljenja do vstajenja, vstajenja v večno gladino pianissima.

Tokrat lahko pohvalimo tudi udeležbo občinstva - ne le številčno, ampak predvsem zaradi iskrenih aplavzov. Glede udeležencev v dvorani pa naj izpostavim predvsem nežnejši del slovenske orgelske pedagogike. Vse bolj se mi zdi, da se orgelsko navdušenje vseje z zgledom, začne in konča pa s poslušanjem.