Morda tudi ne veste, da je Sweellinck bil zaradi takratnega cerkvenega reda izjemno utesnjen pri svojem ustvarjanju. Kaj bi lahko nastalo, če bi imel proste roke! O tem nam je lepo povedal Marko Motnik na enem od Slovenskih orgelskih dnevov v Velenju. (V soboto je naslednji! V Ljubljani.)
Danes smo, tako kot se najbolje spodobi, praznovali 15 let obnove Goršičevih orgel pri frančiškanih na Tromostovju. Neutrudni Mišo je povedal nekaj dejstev, zmolil kratko molitev, Barbara nam je zaigrala. Mi smo uživali. Brez Schnitgerja, seveda pa s Sweelinckom v izvedbi, na katero bi ušesa dvignila tudi dva moja nizozemska kolega. Hans, ki je direktor njihovega nacionalnega inštituta za orgle, in Pieter, ki kot vrhunski interpret skrbi za orgelske umetnine v ECHO mestu Alkmaarju. Hans vedno trdi, da je treba igrati na tipke navzdol in navzgor. Torej, tudi odstavljati v slogu.
Sicer je ob tej večerni uri posebej sedla romantika, kjer so se barve Goršičevih in malo manj Goršičevih registrov dobro ujele. Nenazadnje, imajo bolj-kot-ne tak karakter, slovensko romantičen. Monnikendamovi Zvonovi so mi priklicali spomin, pravzaprav ne na nizozemske orgle, ampak na njihove množice zvonov in zvončkov po zvonikih, njihovo pritrkavanje, carillion spel, kot rečejo, ko kličejo k pokušini sirov, popoldanskem plesu, v trgovino, v cerkev, skratka na druženje.
Tokrat ne bom potožil, da nismo slišali slovenskih skladb. Ni potrebe, in ni treba, da so povsod zraven. Nekaj je namreč treba predvsem priznati koncertantki Barbari. Vedno bolj nas, poleg interpretacije in svežine, navdušuje s slogovno smelostjo. To potrebujemo. Slogovno smelost.
Izrabite vsako možnost, da pridobite kaj novega znanja in kaj lepega za dušo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.