Milko Bizjak je pravkar v Mekinjah izvajal Bachove skladbe za postni čas. Večinoma korale. Ob tem se človek nehote spomni na pogovor Widorja s Schweitzerjem.
Ključni dogodek je Widor zaznal v eni od učnih ur leta 1899, ko je svojemu učencu Albertu Schweitzerju priznal, da so mu Bachovi preludiji in fuge sicer kristalno jasni, nikakor pa ne razume koralov: „Bolj ko jih študiram, manj jih razumem.”
„Gotovo se vam mnoge reči pri koralih zdijo nejasne, ker jih ni mogoče razumeti brez tesne povezanosti z besedili, na katera so napisani.”
Ko je Widor povezal besedilo z glasbo, je prizal: „V trenutku, ko mi je učenec razložil besedila, mi je bilo jasno, da je bil slavni pevovodja pri svetem Tomažu vse več kot nepremagljiv kontrapunktist, na katerega sem se vedno z zavidanjem oziral kot na mogočen kip. V hipu sem vedel, da njegova dela odražajo neprimerljivo hrepenenje, dokazujejo vrhunske zmožnosti izražanja poetičnega diealizma, predvsem pa spajajo besede in glasbo v neločljivo celoto.”
(C.M. Widor, 1908, Predgovor h knjigi J.S. Bach Alberta Schweitzerja)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.