Inavguracija orgel na AG v Ljubljani

Inavgurirali so: 

Jonas Herzog, Mario Perestegi,

Egon Mihajlović, Dalibor Miklavčič

Tomaž Sevšek Šramel in Tibor Kerekeš, 

Tone Potočnik, Maks Strmčnik.

Slikali so se glavni predavguracijski akterji s švicarske in slovenske strani: 

  

Glasbo so že pred časom zapisali:

J. S. Bach, J. Alain. G. Frescobaldi, F. Correa de Arauxo, P. Eben, I. Florjanc, D. Močnik.

Stanje izobraževanja na področju orgel na AG se bo - tako pričakujemo - v temelju spremenilo. Seveda so vsi profesorji zelo dobro seznanjeni z orglami in organistiko, literaturo in interpretacijo, pedagoškim in umetniškim ustvarjanjem. Le doslej v bistvu študentom niso mogli konkretno pokazati, kaj so to orgle. Kako je to sploh mogoče, da poučuješ nekaj, česar nimaš, je zdaj že vprašanje za zgodovinarje, ki ga tukaj ne gre več obravnavati.

Seveda so Kuhnove orgle takorekoč nove, in marsikateriega glasbenika presenetijo. Tako izvajalca kot poslušalca. Najprej to, da niso sakralne in ne stojijo zadaj. Potem pa to, da bistvu še niso uležane v tisti del glave, kjer ustvarjanje nastaja, kjer se glasbilo poveže z ustvarjalcem. In pri orglah, ki jih človek pač nima doma (razen izjem, kakor smo dojeli pri fenomenu "Carpenter" prav ta teden v CD), je proces odnosa glasbila in umetnika nekoliko drugačen kot pri violinistkah ali trobentačih in ostalih. To se bo na najvišji pedagoški ravni pri nas seveda s časom uredilo, na interpretacijski pa pri posameznikih tudi. Čez deset let častim nove klaviature, če bodo tako izrabljene, da ne bodo več uporabne.

Napovedani glasbeniki so obetali. Program ... no ja, tudi. Lahko bi sicer napovedali tudi improvizaciji. Se bomo navadili.

Orgle so letnik 1979, torej mlajše od večine nastopajočih. Zanimivo, prav (naj)mlajši, Herzog, je posegel v najbolj primerno klasiko, če lahko na postneobaročnih orglah sploh tako rečemo. Bach je alfa in omega. Sinoči je bil alfa, Perestegijeve Litanije dokaj litanijske, v "neenakomeren korak". Renesansa bi kljub solo-spremljava načinu in ob tako precizni Mihajlovićevi prstni tehniki morda zahtevala drugačno registracijo. Okna iz Kerekešove trobente skozi Sevškove piščali so bila sodobna, dovršena, da jih interpretacijsko redko tako slišimo. Glasbili sta dati točno to, kar največ zmoreta, le sočasna glasba nam hoče biti nekoliko oddaljena. Seveda osebno ne morem mimo veselja, da smo slišali dve avtorski slovenski skladbi. Potočnik seveda. Tu se premika, in nedvomno bodo v prav bližnji prihodnosti pristopili tudi muzikologi in začeli prispevati tako potrebno so-teorijo za avtohtoni pristop k izvirni slovenski interpretaciji slovenske orgelske glasbe vseh obdobij. No, slovenske skladbe so bile v bistvu štiri. Poleg dveh avtorskih še dve avtorski, orglam primerno improvizirani. V prvi improvizaciji smo se z Miklavčičem sprehodili skozi različne sloge in načine interpretacije raznih melodij, skorajda v pop in meh na-smeh; ampak muzikalno in tehnično dodelano. V zadnji se je Strmčniku začelo z nekimi ptiči v Franciji - bo že blizu Avignonu - in zaključilo pri alegoriji - nekje v Julijskih Alpah.

Skratka, bilo je kar zanimivo, predvsem pa raznoliko. Celo kar nič turobno. In zdi se, da bo (upravičeno) začetno veselje ob tako velikanskem koraku, kakršnega občutijo predvsem neposredni udeleženci, prav kmalu prešlo v resno in poglobljeno spoznavanje orgel, torej konkretnih orgel, ki so bile podarjene, njihovih zmožnosti in nezmožnosti, zrelemu in zglednemu pristopu k vzdrževanju, predvsem pa odprtosti za širjenje orgelske kulture na - če govorimo o akademiji - na akademski ravni.

Naj ponovim: Čez deset let častim nove klaviature, če bodo tako izrabljene, da ne bodo več uporabne. Držite me za besedo.

Jurij Dobravec

---

* lastni zvočni posnetek seveda hranimo v arhivu ARSORS, a AG je organizirala tudi slikovno in zvočno snemanje, tako da željno pričakujemo njihove rezultate.