Najprej velja vsekakor čestitati za pogum zahtevnega in raznolikega programa. Potem velja, in to podčrtano, izraziti veselje nad slovensko skladbo, ki jh tako redko slišimo na orgalskih koncertih, in ki skupaj z mnogimi vrstnicami kliče in ponovno kliče k poglobljeni muzikološki obdelavi - analizi, izvajalski praksi in kritiki - slovenskega ustvarjanja za kraljico inštrumentov. Ne trdim, da gre povsod za vrhunsko glasbo, ampak zaradi prevladujočega nemško-francoskega skladateljskega četverostebrja ob ustvarjalnosti znotraj svojega naroda ne bi smeli prehitro zamahniti z roko.
Glasba nam je dala misliti o kontrastih, morda o trdoti modro osvetljenih piščali v mladem in strastnem Reubkeju, širokopoteznem Lisztu ter posameznih sekvencah Messiaena na eni strani, in na drugi strani milini oranžne, kakor jih je izvajalka naslikala za uvod in zaključek ob mestoma živahni romantiki Saint-Saënsa in ljudsko preprostosti slovanskega rojaka Petra Ebna. Hotela je povedati, in je tudi povedala. Zdi se, da sončna barva vseeno zmaguje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.