La musique d'orgue de Paris avant la deuxieme guerre mondiale
Jehan Alain, Olivier Messiaen, Maurice Duruflé
Tomaž Sevšek, orgle (Franc Goršič 1870 2M+P/25 - OD Maribor 1999 3M+P/58)
Ljubljana, Frančiškanska cerkev na Tromostovju
Župnija Marijinega oznanjenja Ljubljana in Frančiškanski samostan
V sodelovanju z Institut français in Imago Sloveniæ
Tomaž Sevšek se v zadnjem obdobju uveljavlja predvsem na dveh nekoliko obrobnih področjih slovenskega orgelskega poustvarjanja. Z baročno glasbo ga večinoma srečujemo v komornih zasedbah, solistično pa mu ugajajo Francozi, predvsem skoraj sodobni Pariz. Tudi ambienti njegove glasbene govorice so različni. V baroku bolj posvetni, v pravkar zaključenem stoletju zelo sakralni - prav obratno od prevladujočega mnenja o razvoju orgelske glasbe. Ali pač ne. Morda je prav prva polovica preteklega stoletja prinesla človeštvu toliko tehničnih in duhovnih novosti, ki so povzročale tudi hude zunanje vojne, da je postalo razcepljeno v sebi in je iskalo zatočišča v meditaciji. Morda so prav Alain, Messiaen in Duruflé to potrebo čutili, in zato iskali povezave z navidez trdnejšim arhaikom (ne le stare glasbe, tudi prvinskosti človeka in povezanosti z naravo) in sodobnim antropocenom, kot dobo, v kateri človek samega sebe izključujoče postavlja v središče, pozablja na Boga, naravo, tudi sočloveka, pozablja celo na svoje lastne, dane duhovne in telesne zmožnosti.
Kakšna je avtentična izvedba francoske glasbe na sicer nekoliko bolj nemško naravnanih orglah sicer istega obdobja, bodo morda kdaj povedali ljudje, ki analitsko zmorejo združiti tehniško in umetniško poustvarjalno govorico. Vtis ni bil slab. Zdelo se je, da se je Tomaž dobro znašel v kvazifrancoski registraciji in interpretaciji. Koncert je pravzaprav izzvenel kot ena sama dolga a nikakor razvlečena skladba z uvodno témo, osrednjo meditacijo in zaključno ponovitvijo téme. Zanimivo in zelo primerno za sakralni prostor! Morda smo pri nekaterih delih Vnebohoda pričakovali še nekoliko počasnejše tempe, čeprav je vprašanje, kako bi zvenele v goršičevski metriki, morda predolgočasno. Bog je očitno počasi odhajal v nebesa, oziroma nas ni v bistvu nikoli zares zapustil. Morda je zmanjkalo nekoliko barvne gradacije ob postopih navzgoor, ki naj bi melodično simbolizirali Vnebohod. Sicer je vtis brezhibne izvedbe neodvisnosti spremljevalnega vrvenja in osrednjih meditacijskih melodij bil brez dvoma izjemen.
S strani poslušalcev je bilo vsekakor všečno, da nam je pripravil kar obsežno besedilo o zvočnem času ustvarjalcev, še bolj pa to, da nas je pred igranjem osebno nagovoril. Po prvem, torej (kon)tekstu na koncertnem listu izpod znanstveno zvenečega peresa Katarine Šter, smo se na nekatere zvočne besede lahko bolje pripravili. Po drugem, torej osebni komunikacijski gesti, smo vedeli, da bo za orgle sédel človek - in s tem smo v cerkvi poslušalci, ki nas kljub zelo stilsko ozkem koncertu sploh ni bilo malo, postali bolj ljudje. To potrebujemo morda zato, ker je predvsem Messiaen kljub časovni bližini, idejno in duhovno zelo oddaljen od prevladujoče, žal nekoliko otrdele cerkvenoglasbene miselnosti vzhodnega dela Alp. Ljudje smo pač iz mesa in krvi, in komunikacija je lažja, če vemo, da so takšni tudi naši soljudje, ustvarjalci in poustvarjalci.
Kot osebni vtis, Jurij Dobravec za Ars organi Sloveniae
http://arsors.blogspot.com/2014/05/dve-minutki-za-pokusino.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.